Na drugem srečanju v sklopu projekta Zdrav duh v kulturnem telesu smo se pogovarjali o nizki in visoki kulturi. Proučili smo razloge, zakaj so nam všeč različni žanri, in ugotovili, da, čeprav igra veliko vlogo osebna preferenca, na žanre, ki so nam všeč, do velike mere vpliva naša vzgoja in izobrazba. Nekomu, ki o glasbi ne ve veliko, bo najbolj enostavna popularna glasba zanimiva, medtem ko bo nekomu, ki je glasbeno dobro izobražen, enostavna glasba pre-enostavna, zato bo bolj užival v kompleksnejših zvrsteh.
Če smo pred samim srečanjem večinoma kot nasprotje pop glasbe videli klasično glasbo, smo skupaj našli različne kompleksnejše glasbene žanre, ki niso nujno klasična glasba, denimo progresivni rock, ki za razliko od navadne rock ali pop glasbe uporablja kompleksnejše harmonije, bolj raznovrstne akorde in bolj raznolik ritem.
Pogovarjali smo se o socialnem in kulturnem kapitalu in ju povezali s pop glasbo. Ugotovili smo, da tudi sami reproduciramo določene predpostavke in stereotipe, morda že samo s tem, da rečemo, da je nekaj "classy", s čimer se že opredeljujemo do določenih zvrsti in jim dajemo večji pomen in legitimnost. Zaključili smo, da je glasba pomembna za izražanje različnih skupnosti in subkultur, in da je postavljanje klasične glasbe na piedestal lahko elitistično. Pogovarjali smo se o primerih manjšinskih kultur ter njihove glasbe, ter na kak način lastna glasba združuje skupnost, pomaga pri političnem izražanju, pa tudi o tem, kako je lahko neka kultura apropriirana s strani večine, ter kaj to pomeni. Na koncu smo se strinjali, da mora kulturna politika skrbeti, da se tudi izven kriterijev tržne uspešnosti ponuja raznovrstna glasba, deloma zato, ker je prav, da imamo priložnost slišati različno glasbo, deloma pa zato, ker je pomembno, da se ohranja diverziteta in raznolikost žanrov.
Comments