POROČILA IZ RAZPRAV
OBRAVNAVANE TEME in ZAKLJUČKI
Na tej strani si lahko ogledate poročila iz vseh izvedenih razprav in zaključke, ki so jih pripravili dijaki in dijakinje: po vsaki izvedeni delavnici so dijaki in dijakinje pod mentorstvom mladih v online okolju skupaj pripravili poročila in stališča iz razprav.
Na zadnjem srečanju tega spomladanskega dela smo se pogovarjali o ovirah, ki pestijo mlade pri spoznavanju kulture. Ugotovili smo, da gre za večplasten problem, ki pa je pomemben in terja vso pozornost.
Prvič, zdi se nam, da je kultura v šoli predstavljena na napačen način. Večinoma se o kulturi - v katerem koli aspektu - učimo na način običajne replikacije znanja. Učimo se o seznamih, letnicah in definicijah, in pričakuje se, da jih znamo na testu ponoviti. Sicer bi bilo utopično, če bi rekli, da je ta način nujno vedno slab, ali da se mu lahko popolnoma izognemo, toda vseeno umanjka ključen aspekt: aplikacija pridobljenega znanja. Posameznik naj bi, tako vsaj mislimo, bil sposoben znanje o kulturi uporabiti, ali aktivno v smislu ustvarjanja, ali pa pasivno, da ga znanje opolnomoči in mu omogoči, da uživa v določenih aspektih kulture. Zdi se nam, da trenutni model poučevanja gradi preveč na prvem in premalo na drugem principu.
Drugič, zdi se nam, da je kultura pogosto različno dostopna mladim z različnim socialnim in kulturnim kapitalom. Opozorili bi na to, da, čeprav večina kulturnih ustanov nudi znižane vstopnice za mlade, udejstvovanje v kulturi pogosto vseeno terja precejšen finančni vložek, ki za marsikaterega dijaka ni samoumeven. Toda, kar je še več, veliko kulturnih dogodkov je osredotočenih na urbana središča in je posledičo dosti manj dostopnih za mlade, ki živijo na obrobju mesta ali na podeželju.
Tretjič, pogosto mlade, tudi če bi želeli spoznavati kulturo, in bi jo lahko, ustavi to, da med vrstniki preprosto ne obstajajo prakse konzumpcije kulture, in jim je zaradi povsem osebnih in psiholoških razlogov težko spoznavati nekaj novega.
Kar se tiče prvega problema, menimo, da je to predvsem v pristojnosti državnih institucij, ki se ukvarjajo z učnimi načrti. Na njih je, da poskrbijo, da se pouk o kulturi spremeni na način, da bo mlade opolnomočil in jim pomagal konzumirati kulturo, ne pa jih samo siliti v replikacijo nekega znanja. Druga dva problema sta kompleksnejša. Kar se samega dostopa tiče, je, prvič, pomembno, da lokalne oblasti skrbijo za nabor dogodkov, ki so dostopni tudi za mlade. Primer je recimo subvencioniranje kart na določene dogodke, ali pa dogovor z organizatorjem. Kar se tiče mladih, ki živijo proč od urbanih centrov, menimo, da je to del širšega problema mobilnosti in javnega prometa. Vseeno pa je pomembno, da tudi lokalne oblasti na ruralnih področjih skrbijo, da se organizira dovolj kulturnih dogodkov.
Konec koncev, to se tiče tretjega problema, pa je zelo odvisno tudi od posameznih krogov, v katerih se mlad človek giba. Kolikor vsi prijatelji zahajajo v galerije, je zelo verjetno, da bo tudi on sam. In obratno. Toda na ta aspekt težko vplivamo direktno. Dobra praksa pa se nam zdi, da šole skupaj hodijo na predstave, da tudi v praksi mlade učijo konzumirati kulturo in umetnost.
Na prvem srečanju smo se pogovarjali o nedavnem zaprtju tovarne rog in o možnosti ter pomenu obstoja alternativne kulture nasploh. Pogovor smo razdelili na več tem.
Pričeli smo z pogovorom o tem, kaj sploh je alternativna kultura. Prišli smo do več definicij, recimo negativne definicije, da je alternativna kultura tisto ustvarjanje, ki ni “mainstream” -- to definicijo smo razvili in dodali, da alternativna kultura zasleduje drugačne cilje in deluje z drugačno logiko kot preostanek kulture -- recimo ni tržna. To je pomembna razlika med nišnimi deli kulture, ki niso mainstream, hkrati pa niso alternativna kultura. Zdi se nam, da alternativna kultura pomembno nadgrajuje kulturo neke skupnosti -- in jo je potrebno negovati.
Nadaljevali smo z vprašanjem pomena prostora za razvoj alternativne kulture. Ugotovili smo, da je prostor za razvoj alternativne kulture zelo pomemben, saj mora biti vključujoč in svoboden tako na ravni tržne logike, torej, mora biti dostopen, najem recimo že ne pride v poštev, kot tudi na ravni političnega vmešavanja: alternativna kultura mora biti svobodna izrekati svojo kritiko. Ravno zaradi tega v veliko mestih alternativno kulturo razvijajo ravno “skvoterji”, ki zasedajo zapuščene zgradbe: tam ni treba plačevati najemnine, hkrati pa imajo večjo svobodo pred političnimi posegi.
Nazadnje smo se pogovarjali o prihodnosti alternativne kulture po uničenju Roga. Razmišljali smo o dveh možnostih. Ali kolektiv tovarne Rog zasede neke druge prostore, ali pa sklene neke vrste dogovor s politiko in/ali najame neke prostore. Na tem mestu nam ni uspelo priti do zaključka, oziroma je nismo uspeli doseči konsenza -- pa tudi časa nam je zmanjkalo.
Na šestem srečanju smo se pogovarjali predvsem o smotru učenja o poeziji: čeprav veliko ljudi bere prozo, je poezija med mladimi, vsaj tako se zdi, dosti manj popularna. Pri pouku ji vseeno namenimo podobno veliko časa kot prozi ali drami. Pogovarjali smo o raznih argumentih za in proti.
Najbolj prepričljiva argumenta v prid poučevanju poezije sta bila sledeča: prvič, poezija razkriva veliko o naravi jezika. Razumeti in brati poezijo,pomeni obenem razumeti in brati jezik. Lahko bi rekli, da je ravno tisto nekaj več, kar ima poezija napram prozi, skrito v jezikovni rabi, kjer je poezija ponavadi zelo inovativna in jezik privede do samega roba. Drugič, poezija je pogosto bolj iskren izkaz politične klime in momenta. To je smiselno, ker je bila vedno hitrejša opcija, venomer pri roki, in je bila zato ravno poezija pogosto forma spontanega izliva čustev ali sentimenta. Zato je poezija, čeprav je morebiti manj brana, vseeno pomembna umetnostna forma za spoznavanje zgodovinskega razvoja.
Po drugi strani smo tudi na strani proti poeziji našli dva najmočnejša argumenta. Prvič, poezija pogosto jemlje prostor prozi. Če bi se pri pouku jezika manj bralo poezijo, bi lahko na ta račun prebrali več proze, ki zaenkrat pogosto izostane, sploh pri raznih žanrih in smereh, ki ne pridejo v poštev na maturi (fikcija, ne-evropska proza, ipd.). Drugič, pouk poezije je običajno zastarel, veliko preveč časa se posveti starim in preživetim avtorjem, medtem ko se moderno pesniško sceno praktično ignorira, kar pomeni, da mladi težko beremo naše sodobnike, ker nimamo niti osnovnega orodja za razumevanje moderne poezije.
Na koncu postane jasno, da so argumenti proti vezani predvsem na način, kako se poezija poučuje, in ne na poezijo samo. Zatorej se strinjamo, da v splošnem prevlada zagovor poezije, da pa bi bilo potrebno obravnavo poezije spremeniti. Recimo: dijaki bi morali več brati moderne poezije, pa čeprav bi zato kakšen Lermontov ali pa Katul izostala. Ali pa: dijaki bi morali tudi sami biti vzpodbujani, da zapišejo svoje misli v obliki poezij. Šole bi morale organizirati več pesniških natečajev, več tekmovanj v pisanju haikujev in podobno. Prepoznati bi morali, da je pisanje poezije praktično isto pomembno kot branje.
V splošnem ugotavljamo, da bi bilo branje poezije zelo koristno pri učenju tujih jezikov. Gre predvsem za to, da bi z branjem poezije bolje spoznali tako kulturo kot tudi jezikovne posebnosti jezikov, ki se jih učimo, kar bi lahko nadomestilo kakšno uro slovnice.
Na petem srečanju smo se pogovarjali o odnosu do drugih kultur, predvsem v kontekstu orientalizma in postkolonializma. Pričeli smo s pogovorom o tem, kako pomembno kultura zaznamuje posameznikov pogled na svet, obenem pa, kako arbitrarna in naključna je posamezna kultura. Preko tega smo ugotovili, da je vsak posameznik že po naravi nezaupljiv do drugačnih pogledov na svet in do drugačnega načina življenja. Pogovorili smo se o zgodovini kolonializma in imperializma in pogledali, kako so imperialne in kolonialne sile upravičevale svoje vedenje.
Problem orientalizma je, da se v našem pogledu na druge kulture odražajo problematični predsodki. Poizkusili smo najti primere, ko se takšni predsodki izrazijo tudi v popularni kulturi. Našli smo več primerov, denimo, način kako filmi v seriji Indiana Jones obravnavajo arabski svet - na primer znan izsek iz filma, kjer Indiana Jones ustreli domačina, ki je oborožen zgolj s sabljo, kar je uporabljeno kot moment humorja, češ, domačin ni dovolj dobro oborožen, je zgolj preprost človek, zagledan v tradicijo, ne razume "modernosti". Bolj v splošnem bi kot problematično prepoznali zahodnjaško razumevanje daljnega azijskega vzhoda: v risani seriji Kung fu panda so določeni taoistični koncepti (recimo "či") razumljeni popolnoma narobe in izven konteksta: uporabljeni so kot striparski vzvodi junakove supermoči, kar je popolnoma brez vsake (resne) zveze s taoistično tradicijo.
Ugotovili smo, da je orientalističen pogled globoko ukoreninjen tudi v šolskem sistemu: naš pogled na svet je izrazito evropocentričen, o zgodovini ne-evropskega sveta pa ne izvemo skorajda nič: pri pouku zgodovine, recimo, med obdobjem egipčanske civilizacije in pričetkom imperializma (več tisoč let razlike) o Afriki ne izvemo prav ničesar. Podobno obravnavamo skoraj izključno evropsko književnost, takšno kritiko bi lahko izrekli še za več predmetov.
Očitno je, da izobraževalni sistemi ne dajo dovolj enakomernega poudarka vsem kulturam, kar bi lahko spremenili. Zatorej pozdravljamo vsakršne projekte kulturne politike, ki izobražujejo o ne-evropskih kulturah in pogledih na svet.
Na četrtem srečanju smo se pogovarjali o filmski industriji in o različnih kulturnih politikah. Predvsem smo primerjali evropsko filmsko industrijo, ki jo v večini držav močno podpira država, in ameriško filmsko industrijo, ki je pretežno tržno usmerjena (vsaj mainstream scena).
Ugotovili smo, da se kultura, prilagojena tržnim razmeram in kultura, ki se viha predvsem po nekakšnih lastnih opredelitvah kvalitete, močno razlikujeta: slednja bo poleg gledanosti in popularnosti gledala tudi na lastne koncepte kvalitete in iskala nek svoj specifičen smoter. Strinjali smo se, da ima razvoj "scene" in izvirnih konceptov, trendov, simbolov, in podobno. svojo vrednost, zaradi katere je vredno vlagati vanjo. Pri tem se nam zdi ključno, da se razvija ne samo film, pač pa tudi sama scena, kar pomeni, da morajo filmarji oblikovati določeno skupnost.
Vseeno pa ne moremo mimo dejstva, da so filmi (skupaj z glasbo, denimo), eden izmed najpopularnejših medijev. Prav tako so (zopet: podobno kot glasba) izredno transnacionalni, kar pomeni, da predstavljajo najpopularnejši filmi skupno referenčno točko za cel svet. To pomeni več stvari. Prvič, globalizirana filmska industrija na tak način izgubi še nekolikanj več avtentičosti, ker se trudi zadovoljiti svetovno občinstvo in išče skupni imenovalec. Po drugi strani pa to otežuje razvoj tržno orientirane filmske industrije drugod, torej zunaj centra (Hollywood). Zdi se nam, da je zato finančna podpora filmu še toliko bolj pomembna: če država želi kultivirati lokalno kulturo s svojo lokalno simboliko, kulturnimi referencami, ipd. je to skoraj nuja.
Toda tudi sama ureditev industrije ima posledice za celotno družbo. Pogovarjali smo se o vplivu filmske industrije na razna družbena vprašanja, tako na ravni same vsebine (recimo ustvarjanje filmov z več ženskimi protagonisti) kot tudi na ravni same industrije (kampanja #metoo). Zaključili smo, da je filmska industrija pomembna, da pa bi morala kulturna politika pri določenih vprašanjih (spolna reprezentacija, ipd.) igrati bolj aktivno in spodbujevalno vlogo.
Na tretjem srečanju smo se pogovarjali o slovenskem založništvu in o specifikah založništva v majhnih državah. Posebej smo se pogovarjali o vlogi kulturne politike pri založništvu in vplivu majhnosti trga. Podrobneje smo se spoznali z delom Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Razpravljali smo o prihodnosti založništva in knjige. Skozi debato sta se razvili dve strani. Po eni strani lahko rečemo, da se je pomen knjige z razvojem tehnologije zmanjšal, in lahko pričakujemo, da se bo zmanjšal še naprej, deloma zato, ker knjigo nadomeščajo drugi mediji - navsezadnje se tudi knjige selijo v digitalni svet, ko postajajo bralniki vse popularnejši. Deloma knjige postajajo manj pomembne tudi zaradi spreminjanja načina življenja in drugačne družbene interakcije.
Po drugi strani pa bodo v nekakšni obliki ne glede na tehnološki razvoj, knjige v splošnem kot daljša zaključena umetnostna in ne-umetnostna besedila, vedno imele svoj pomen. Pomembno je, da, čeprav s tehnološkim razvojem nastajajo tudi druge oblike sporočanja, pisno sporočanje ni nadomestljivo, podobno kot pojav televizije ni povzročil konca radijev, sploh pa ne slušnega sporočanja, o čemer priča razvoj podcastov in podobno. Poleg svoje uporabnosti za prenašanje informacij, knjige so in bodo ostale ključne za ohranjanje kulture in jezika, kar je sploh pomembno za majhne države z jeziki, ki imajo manj govorcev, kot je na primer slovenski jezik.
Na koncu smo se strinjali, da je pomembno, da kulturna politika podpira produkcijo in založbo knjig. To pomeni, da mora podpirati tako pisatelje in prevajalce, kot tudi založbe. Zdelo pa se nam je, da bi lahko kulturna politika poskrbela, da se bolje podpre tudi mlajše avtorje, ki se težko prebijejo na trg.
Na drugem srečanju v sklopu projekta Zdrav duh v kulturnem telesu smo se pogovarjali o nizki in visoki kulturi. Proučili smo razloge, zakaj so nam všeč različni žanri, in ugotovili, da, čeprav igra veliko vlogo osebna preferenca, na žanre, ki so nam všeč, do velike mere vpliva naša vzgoja in izobrazba. Nekomu, ki o glasbi ne ve veliko, bo najbolj enostavna popularna glasba zanimiva, medtem ko bo nekomu, ki je glasbeno dobro izobražen, enostavna glasba pre-enostavna, zato bo bolj užival v kompleksnejših zvrsteh.
Če smo pred samim srečanjem večinoma kot nasprotje pop glasbe videli klasično glasbo, smo skupaj našli različne kompleksnejše glasbene žanre, ki niso nujno klasična glasba, denimo progresivni rock, ki za razliko od navadne rock ali pop glasbe uporablja kompleksnejše harmonije, bolj raznovrstne akorde in bolj raznolik ritem.
Pogovarjali smo se o socialnem in kulturnem kapitalu in ju povezali s pop glasbo. Ugotovili smo, da tudi sami reproduciramo določene predpostavke in stereotipe, morda že samo s tem, da rečemo, da je nekaj "classy", s čimer se že opredeljujemo do določenih zvrsti in jim dajemo večji pomen in legitimnost. Zaključili smo, da je glasba pomembna za izražanje različnih skupnosti in subkultur, in da je postavljanje klasične glasbe na piedestal lahko elitistično. Pogovarjali smo se o primerih manjšinskih kultur ter njihove glasbe, ter na kak način lastna glasba združuje skupnost, pomaga pri političnem izražanju, pa tudi o tem, kako je lahko neka kultura apropriirana s strani večine, ter kaj to pomeni. Na koncu smo se strinjali, da mora kulturna politika skrbeti, da se tudi izven kriterijev tržne uspešnosti ponuja raznovrstna glasba, deloma zato, ker je prav, da imamo priložnost slišati različno glasbo, deloma pa zato, ker je pomembno, da se ohranja diverziteta in raznolikost žanrov.
Na sedmem srečanju smo se pogovarjali o povezavi med medijem in vsebino neke umetniške produkcije. Digitalizacija je spremenila načine, kako konzumiramo razne vsebine, kot je, recimo, glasba, toda obenem so se rodile tudi popolnoma nove vsebine.
Eden najzanimivejših fenomenov digitalne kulture so vsekakor “memi”. Meme je sličica z zabavno vsebino. Po eni strani je nekaj podobnega obstjalo že sto let nazaj; v obliki karikatur, toda memi so vseeno nekaj povsem drugačnega. Prvič, nagovarjajo precej širše teme, niso samo o politiki, pač pa o mnogih aspektih vsakdanjega življenja, ki nikoli niso bili upodobljeni v karikaturah. Drugič, vzpostavljajo svoj lasten jezikovni kod, kar pomeni, da ustvarjajo lastne reference. Tretjič, če je pri karikaturah šlo za enosmeren odnos med risarjem in publiko, navadno bralci časopisa, gre pri ustvarjanju memov za javen proces, kjer publika aktivno sodeluje pri kreaciji vsebine.
Zanimivo nam je bilo, da lahko že v zadnjih nekaj letih v resnici beležimo pravo pravcato zgodovino razvoja memov. Pričelo se je, vsaj kar se tiče udeležencev srečanja, z raznimi digitalnimi verzijami motivacijskih posterjev, potem je šel razvoj v smer raznih spletnih strani namenjenih memom. Danes pa je največ aktivnosti na družbenih omrežjih. Obenem bi lahko že zdaj v memih prepoznavali nek umetnostno-zgodovinski razvoj, vendar smo se odločili, da o tem rajši ne bomo špekulirali, ker bi to terjalo dosti podrobnejšo analizo.
Očitno je, da so memi pomemben medij. Deloma že samo zaradi svoje popularnosti, deloma pa tudi zato, ker mladim omogočajo, da se izražajo, in zato pogosteje obravnavajo teme, ki so blizu naši generaciji. Res pa je, da so memi za lokalno kulturno politiko mimobežnica, predvsem zato, ker njihov obstoj ni neposredno pogojen z obstojem raznih materialnih pogojev, ki bi bili v pristojnosti lokalne kulturne politike; dokler imamo vsi dostop do interneta.
Vseeno pa mislimo, da se bo morala tudi izobrazba kmalu spreminjati in prilagajati v korist novih medijev in novih umetnosti: kulturna pismenost je pomembna ravno zato, da nam omogoča aktivno participacijo v kulturi, kar pomeni, da mora biti prirejena tako, da je čimbolj učinkovita. Zato se nam zdi pomembno, da bi že čimprej pri pouku umetnostne zgodovine v gimnazijah govorili tudi o memih.
Zbrali smo se, da bi diskutirali o kvotah slovenske glasbe na radijih, ki naj bi zavezovale radije k predvajanju glasbe slovenskih umetnic in umetnikov med tujimi sicer bolj komercialnimi in popularnimi deli. Namen srečanja je bilo raziskovanje različnih perspektiv na popularno kulturo, ohranjanja državljanske ozaveščenosti ter vloge medijev v obojem.
Razdelili smo se v dve skupini; ena za in druga proti glasbenim kvotam. Vsak je prikazal nekaj argumentov, ki so podpirali določeno stališče.
Sprva so svoj pogled predstavili tisti, ki so se z glasbenimi kvotami strinjali. Izpostavili so, da živimo v vse bolj globaliziranem svetu, kjer mladi vse manj posegajo po slovenski glasbi. Trdili so, da to škodi narodni zavednosti in možnosti slovenskih umetnikov in umetnic postati popularni. Njihov položaj je bil, da to kvote lahko popravijo.
Sledila je stran, ki se s kvotami ni strinjala. Izpostavili so, da ne glede na kvote obstajajo radiji, ki ekskluzivno predvajajo slovensko glasbo, saj je njihovemu občinstvu to všeč. Hkrati pa so omenili, da večina radijev to kvoto doseže čez noč, ko večina poslušalcev sploh ne posluša. Branili so tujo umetnost kot "bolj zanimivo" in "zabavno", in prioretizirali to nad prednostim, ki jih je skupina za kvote izpostavila.
Na koncu sta obe strani dosegle kompromis. Res je sicer, da se kvot večina radijev zelo učinkovito izogiba; bodisi ker tako ali tako že predvajajo slovensko glasbo, bodisi ker jo predvajajo samo ob nočnem času, kjer večina ljudi le-te sploh ne sliši. Res pa je tudi, da kvote omogočajo slovenskim glasbenicam in glasbenikom doseči malo večje občinstvo in s tem ohranjati slovensko glasbo živo, nekaj kar se je stran proti kvotam strinjala, da je kljub vsemu pomembno.
Dijaki so se zbrali in pogovorili o vlogi strokovnjakov v demokratični družbi in politiki. Glavno vprašanje se je vrtelo o tem, kakšno moč naj bi imeli strokovnjaki na svojih področjih, na primer zdravniki, kulturniki, ekonomisti, in podobno glede zakonodaje in vpliva nanjo.
Dogodek je potekal v dveh delih. Najprej so se dijaki skupaj z voditeljem dogodka pogovorili o svojih okvirnih mnenjih ter stališčih ter definirali kdo točno so strokovnjaki in kakšen vpliv imajo trenutno v Slovenski kakor tudi v mednarodni politiki. Potem so se dijaki razporedili v dve skupini: ena v zagovor "tehnokracij" oz. ureditev, ko imajo strokovnjaki moč nad odločitvami države, ena pa proti le temu in v zagovor bolj demokratične ureditve. Vzeli so si okoli 30 minut in se nazaj vrnili s tremi argumenti, ki so jih predstavili v urejenem formatu.
Argumenti strani, ki je tehnokracije zagovarjala so si sledili tako:
1. Strokovnjaki so se za odločitve bolj sposobni odločati, saj imajo na razpolago veliko več znanja kakor ljudstvo.
2.V demokratični družbi se manjšinski glas ne upošteva, medtem ko lahko strokovnjaki identificirajo kdaj bo določen zakon neproporcionalno škodil manjšinam in tako za njih poskrbijo.
3.Politiki imajo v demokratičnih družbah veliko incentivo v širjenju sovražnega govora skozi populizem, saj tako pridobijo na glasovih (citirali so bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa).
Argumenti na strani, ki je zagovarjala trenutno demokratično ureditev so se glasbili tako:
1. Ljudje bi morali imeti pravico do samo odločanja glede zakonodaje, saj se samo tako lahko država legitimizira (citirali so kontraktualistične teorije).
2.Ljudje bodo bolj verjetno poslušali zakone, za katere se sami odločijo oz. se zanje odločijo poliki, ki jih sami izvolijo, saj je to izraz njihove volje.
3.Strokovnjaki brez mehanizma, skozi katerega bi jih lahko ljudstvo držalo odgovorne, so bolj ranljivi korupciji in bodo tako bolj verjetno delovali na škodo ljudstva.
Diskusija se je končala s kompromisom; ekipa, ki je zagovarjala tehnokracijo so se strinjali z očitkom nasprotnikov, ki so izpostavili, da lahko politiki odstopajo do istega znanja kot strokovnjaki skozi pogovore in konference. Hkrati se je ekipa na strani demokracije strinjala, da je težko skozi demokratično politiko zaščititi manjšine.
Dijaki so se na koncu strinjali, da bi idealen sistem bil tak, kjer bi se izobrazba ljudstva veliko izboljšala, da bi zmanjšala potrebo po tehnokracijski vladi.
Dijaki smo se zbrali da bi diskutirali potek Eurovision Song Contest 2022. Pogovarjali so se o svojih najljubših pesmih, Ukrajinskih zmagovalcih ter vloge Evrobizije v glasbeno kulturnem prostoru. Glavno vprašanje pogovora se je vrtelo okoli vloge politike v kulturi in bolj specifično tekmovanjih.
Dijaki smo se potem porazdelili v dve skuoini; tisti, ki so se strinjali s politizacijo Evrovizije in tisti, ki so to videli kot primarno negativno.
Glavni trk v debati je bil kaj točno je vloga Evrovizije. Odkrili smo, da so Evrovizijo sprva ustanovili z namenom izboljšanja odnosov med Evropskimi državami. Vprašanje je potem bilo, kdo bolje ohrani dobre odnose med državami; politizirana Evrovizija ali apoliticna Evrovizija.
Kot kompromis sta skupini vstopili v točki, ko smo se strinjali, da je umetnost odraz trenutne družbe in bo zato vedno do neke mere politizirana. Kot primer smo predlagali Srbsko predstavnico Konstrakto, ki je v svoji pesmi govorila o enačenju zdravja z lepoto, sicer zelo feministična perspektiva v glasbi. Ker la je glasba res pogosto politizirana je logičen zaključek tak, da ima morda tudi politizirana reakcije; ljudje glasujejo tudi na osnovi političnih prepričanj.
Glavno vprašanje tokrat se je tičalo popularnosti kulturnikov in če ta lahko vpliva na vrednost, ki jo doprinesejo skozi svojo umetnost in če bi zato morali biti plačani več ali manj. V drugih besedah, pogovarjali smo se o javnem financiranju umetnikov.
Dijaki smo se spet razdelili v dve skupini. Na eno, ki j javno financiranje močjo podpirala in drugo, ki bi raje prepustila prostemu trgu tudi umetnost, kjer bi popularna umetnost prejela več prednosti.
Izkazalo se je, da je glavni trk v tej debati vprašanje, kaj pravzaprav želimo od kulture - ali želimo le neposredno zadovoljitev nekih želja in interesov, ali pa želimo doseči še kaj več, recimo skrbeti za neko raznolikost ipd. Na koncu smo se strinjali, da je kultura več kot samo zadovoljevanje želja - je tudi pomemben način izražanja.
Pogovarjali smo se o pomenu domače kulture. Osrednje vprašanje razprave je bilo dojemanje domače kulture v primeru zdomstva - kako pomembna je, denimo, regionalna in lokalna kultura posameznikom, ki so se priselili v Ljubljano za časa študija - omenjamo recimo primer "Bujta repa" - precej povezane skupnosti prekmurskih študentov.
Podoben trend opazimo tudi pri zamejcih in izseljencih po svetu, ki so pogosto bolj navezani na domačo kulturo in folkloro, kot pa prebivalci, ki še vedno živijo v svojem izvirnem kontekstu. Pogovarjali smo se o primeru slovenske skupnosti v Clevelandu v Združenih državah amerike. Obenem smo omenili problematiko etničnih enklav kot alternativne socialne varnostne mreže, ki se je pogosto poslužijo najbolj marginalizirani priseljenci.
Zaključili smo z opazko, da je ohranjanje kulturne dediščine pomembno tudi politično - posamezniki bodo bolj navezani in obenem agresivnejši pri obrambi svoje identitete, če bodo čutili, da je ta napadena.
Za zaključno javno razpravo smo želeli izbrati primerno temo: odločili smo se za vprašanje slovenske glasbe in s tem povezanih kvot za predvanjanje glasbe. Temo smo izbrali iz dveh razlogov:
1) Zdelo se nam je, da tema nudi možnost razprave o številnih vprašanjih in argumentih, ki smo jih odprli skozi vseh 13 preteklih delavnic
2) Vprašanje kvot je konkretna politika/akcija z dejanskimi učinki, zato smo se o tem želeli pogovoriti z odločevali.
Z udeleženci smo se ločili na dve različni skupini in se pripravljali na debato. Ker smo že poznali osnovne ideje in argumente za obe strani, smo se osredotočali na empirične podatke, primere iz prakse, in podobno.
Stran, ki je zagovarjala kvote, se je osredotočila na podatke o ustvarjanju slovenske glasbe skozi čas: kaj je pomembno za zdravo glasbeno sceno in kaj malo manj. Pogovarjali smo se o razliki med platformami za promocijo domače glasbe (kot je recimo projekt "Klubski maraton" na Radiu Študent), na koncu pa pripravili naslednje tri argumente:
1) Radijske kvote višajo razpoznavnost slovenske glasbe in ji tako pomagajo preživeti;
2) Radijske kvote slovenskim poslušalcem širijo glasbena obzorja
3) Radijske kvote predstavljajo podporo razvoju uporabe slovenskega jezika v lirski obliki.
Stran, ki je bila proti kvotam, je tehtala svobodno izbiro radijev in konkurenčnost glasbe. Pripravili so naslednje tri argumente:
1) Vsak radio bi moral imeti pravico, da sam izbira glasbo po svojih kriterijih;
2) Če bi slovenska glasba morala tekmovati z drugimi glasbenimi zvrstmi, bi morala biti konkurenčnejša in bi se zato bolje razvijala;
3) Bolj kot raznolikost nacionalnega porekla glasbe je pomembna žanrska raznolikost - slovenski pop ni nič bogatejši od ameriškega.
Na javni debati se je retorično spopadlo 6 debaterjev in razpravljalo o smislu radijskih kvot slovenske glasbe. Na vabilo se je odzvalo deset gostov, med njimi poslanci Dijaške organizacije Slovenije, predstavnik mestnega sveta občine pa se je tik pred zdajci opravičil.
Javno debato opredeljujemo kot velik uspeh. Na koncu smo se zedinili, da je vprašanje zelo pomembno in da odločitev ni lahka, vseeno pa je večina udeležencev pritrdila strani, ki je zagovarjala kvote. Na koncu jih je najbolj prepričal argument o višanju prepoznavnosti slovenske glasbe - menili so, da sicer tudi žanri niso nepomembni, ampak da tako ali tako imamo radijske postaje, kjer se slišijo različni žanri, pri vseh pa je pomembno, da ima prostor tudi slovenska glasba.
Po debati smo skupaj odšli v bližnjo restavracijo, kjer se je zgodila zaključna pogostitev z izmenjavo premislekov, utrinkov in spominov. Naslednji dan smo se odpravili na pohod po (delu) PST, kar je predstavljalo zaključno dejanje projekta.
Zaključna misel, ki smo si jo delili vsi udeleženci je, da je bil projekt zelo zanimiv: veliko smo se naučili o kulturni politiki in pričeli razmišljati o odločitvah, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo, ali, da so pomembne.
Tekom projekta je pri aktivnostih tako ali drugače sodelovalo okoli 30 dijakov iz Gimnazije Bežigrad, Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, Gimnazije Ledina in Gimnazije Ljutomer. Vsi se strinjamo, da bomo zdaj lahko bolj pozorno spremljali kulturno politiko v naših okoliših in obenem na pomembnost tovrstnih odločitev opozarjali vrstnike.
Z mislimi se torej poslavljamo, obenem pa že gledamo naprej, na potencialno nadaljevanje projekta, morda na podoben način, morda v novi preobleki!