Na srečanju smo se pogovarjali predvsem o smotru učenja o poeziji: čeprav veliko ljudi bere prozo, je poezija med mladimi, vsaj tako se zdi, dosti manj popularna. Pri pouku ji vseeno namenimo podobno veliko časa kot prozi ali drami. Pogovarjali smo o raznih argumentih za in proti.
Najbolj prepričljiva argumenta v prid poučevanju poezije sta bila sledeča: prvič, poezija razkriva veliko o naravi jezika. Razumeti in brati poezijo,pomeni obenem razumeti in brati jezik. Lahko bi rekli, da je ravno tisto nekaj več, kar ima poezija napram prozi, skrito v jezikovni rabi, kjer je poezija ponavadi zelo inovativna in jezik privede do samega roba. Drugič, poezija je pogosto bolj iskren izkaz politične klime in momenta. To je smiselno, ker je bila vedno hitrejša opcija, venomer pri roki, in je bila zato ravno poezija pogosto forma spontanega izliva čustev ali sentimenta. Zato je poezija, čeprav je morebiti manj brana, vseeno pomembna umetnostna forma za spoznavanje zgodovinskega razvoja.
Po drugi strani smo tudi na strani proti poeziji našli dva najmočnejša argumenta. Prvič, poezija pogosto jemlje prostor prozi. Če bi se pri pouku jezika manj bralo poezijo, bi lahko na ta račun prebrali več proze, ki zaenkrat pogosto izostane, sploh pri raznih žanrih in smereh, ki ne pridejo v poštev na maturi (fikcija, ne-evropska proza, ipd.). Drugič, pouk poezije je običajno zastarel, veliko preveč časa se posveti starim in preživetim avtorjem, medtem ko se moderno pesniško sceno praktično ignorira, kar pomeni, da mladi težko beremo naše sodobnike, ker nimamo niti osnovnega orodja za razumevanje moderne poezije.
Na koncu postane jasno, da so argumenti proti vezani predvsem na način, kako se poezija poučuje, in ne na poezijo samo. Zatorej se strinjamo, da v splošnem prevlada zagovor poezije, da pa bi bilo potrebno obravnavo poezije spremeniti. Recimo: dijaki bi morali več brati moderne poezije, pa čeprav bi zato kakšen Lermontov ali pa Katul izostala. Ali pa: dijaki bi morali tudi sami biti vzpodbujani, da zapišejo svoje misli v obliki poezij. Šole bi morale organizirati več pesniških natečajev, več tekmovanj v pisanju haikujev in podobno. Prepoznati bi morali, da je pisanje poezije praktično isto pomembno kot branje.
V splošnem ugotavljamo, da bi bilo branje poezije zelo koristno pri učenju tujih jezikov. Gre predvsem za to, da bi z branjem poezije bolje spoznali tako kulturo kot tudi jezikovne posebnosti jezikov, ki se jih učimo, kar bi lahko nadomestilo kakšno uro slovnice.