Na zadnjem srečanju tega semestra smo se pogovarjali o ovirah, ki pestijo mlade pri spoznavanju kulture. Ugotovili smo, da gre za večplasten problem, ki pa je pomemben in terja vso pozornost.
Prvič, zdi se nam, da je kultura v šoli predstavljena na napačen način. Večinoma se o kulturi - v katerem koli aspektu - učimo na način običajne replikacije znanja. Učimo se o seznamih, letnicah in definicijah, in pričakuje se, da jih znamo na testu ponoviti. Sicer bi bilo utopično, če bi rekli, da je ta način nujno vedno slab, ali da se mu lahko popolnoma izognemo, toda vseeno umanjka ključen aspekt: aplikacija pridobljenega znanja. Posameznik naj bi, tako vsaj mislimo, bil sposoben znanje o kulturi uporabiti, ali aktivno v smislu ustvarjanja, ali pa pasivno, da ga znanje opolnomoči in mu omogoči, da uživa v določenih aspektih kulture. Zdi se nam, da trenutni model poučevanja gradi preveč na prvem in premalo na drugem principu.
Drugič, zdi se nam, da je kultura pogosto različno dostopna mladim z različnim socialnim in kulturnim kapitalom. Opozorili bi na to, da, čeprav večina kulturnih ustanov nudi znižane vstopnice za mlade, udejstvovanje v kulturi pogosto vseeno terja precejšen finančni vložek, ki za marsikaterega dijaka ni samoumeven. Toda, kar je še več, veliko kulturnih dogodkov je osredotočenih na urbana središča in je posledičo dosti manj dostopnih za mlade, ki živijo na obrobju mesta ali na podeželju.
Tretjič, pogosto mlade, tudi če bi želeli spoznavati kulturo, in bi jo lahko, ustavi to, da med vrstniki preprosto ne obstajajo prakse konzumpcije kulture, in jim je zaradi povsem osebnih in psiholoških razlogov težko spoznavati nekaj novega.
Kar se tiče prvega problema, menimo, da je to predvsem v pristojnosti državnih institucij, ki se ukvarjajo z učnimi načrti. Na njih je, da poskrbijo, da se pouk o kulturi spremeni na način, da bo mlade opolnomočil in jim pomagal konzumirati kulturo, ne pa jih samo siliti v replikacijo nekega znanja. Druga dva problema sta kompleksnejša. Kar se samega dostopa tiče, je, prvič, pomembno, da lokalne oblasti skrbijo za nabor dogodkov, ki so dostopni tudi za mlade. Primer je recimo subvencioniranje kart na določene dogodke, ali pa dogovor z organizatorjem. Kar se tiče mladih, ki živijo proč od urbanih centrov, menimo, da je to del širšega problema mobilnosti in javnega prometa. Vseeno pa je pomembno, da tudi lokalne oblasti na ruralnih področjih skrbijo, da se organizira dovolj kulturnih dogodkov.
Konec koncev, to se tiče tretjega problema, pa je zelo odvisno tudi od posameznih krogov, v katerih se mlad človek giba. Kolikor vsi prijatelji zahajajo v galerije, je zelo verjetno, da bo tudi on sam. In obratno. Toda na ta aspekt težko vplivamo direktno. Dobra praksa pa se nam zdi, da šole skupaj hodijo na predstave, da tudi v praksi mlade učijo konzumirati kulturo in umetnost.